Hagiografija v luči sodobnih raziskav

Vabimo vas, da se udeležite 5. mednarodne konference Slavistični znanstveni premisleki z naslovno temo Hagiografija v luči sodobnih raziskav, ki bo potekala 18. in 19. maja 2022 v organizaciji Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter v sodelovanju s Slavističnim društvom Maribor.

Hagiografije (vitae sanctorum) ali življenjepisi (tudi žitja) svetnikov in svetnic se nanašajo na spise s poglavitno temo življenja svetih oseb, ki jih je krščanska cerkev že v preteklosti javno slavila (kanonizirala). Izvor hagiografije korenini v poznoantični in srednjeveški dobi, ko je v zgodnjih stoletjih krščanstva predstavljala pomembno polliterarno zvrst, ki je zajemala informacije iz zgodovine (velikokrat s pridržki) ter podajala predvsem navdihujoče svetniške življenjske zgodbe in legende. Zvrsti hagiografskih besedil, ki izvirajo iz ljudskih pobožnosti, prikazujejo svetniško življenje z opisi dejanj in čudežev, lahko pa gre za pripovedi o preizkušnjah in smrti svetnikov in svetnic, vendar se značilnosti obeh zvrsti največkrat prepletajo. Že v rimskem imperiju so se začele zapisovati legende o krščanskih mučenikih z datumi njihovih smrti, ki so bile osnova t. i. martirologij. Tako je že v 4. stoletju n. š. obstajal letni koledarski katalog z življenjepisi svetnikov in svetnic. V zgodnjem krščanskem obdobju so bile hagiografije še del ljudskega slovstva, zajemale so različne primesi poznoantične ljudske kulture, legendarne snovi in druge ljudske pripovedne elemente. Na izoblikovanje hagiografskih del je vplivalo tudi retorično oblikovanje latinske in srednjeveške literarne kulture. Tako je mdr. bollandist in jezuit Hippolyte Delehaye v delu The Legends of the Saints: An Introduction to Hagiography (v prvi izdaji leta 1907 in kasnejših) obsežno gradivo hagiografij razdelil na besedila o svetnikih, ki so nastala iz praktičnih potreb ljudstva po češčenju svetnikov – in tekste s preverljivo zgodovinsko vrednostjo, kar prišteva k znanstveni hagiografiji.

Na konferenci bi želeli odgovoriti predvsem na vprašanja o slovenski hagiografiji 18. in 19. stoletja, ki do sedaj v literarni vedi še niso bila polno ovrednotena, tudi v povezavi z evropskim kontekstom. Zanimali nas bodo literarnozgodovinski, meddisciplinarni in kulturološki koncepti ter recepcija hagiografije na Slovenskem. Hagiografije kot življenjepisi svetnikov in svetnic predstavljajo tudi možna izhodišča za izpostavitev teoretskih dilem ter študij primerov od srednjeveških bizantinskih in zahodnoevropskih hagiografij do t. i. dolgega 19. stoletja naprej v sodobnost. Postavlja se vprašanje procesa kanonizacije svetnikov in svetnic, ob tem pa nadaljnja navezava na kulturne svetnike ter njihove kulte. V okviru hagiografije nas bo zanimala njena narativna struktura, ki predvsem presega zgodovinsko dokumentarnost. V povezavi s tem bomo odprli vprašanja hagiografskega diskurza v odnosu do biografskega, zgodovinopisnega, legendarnega idr, ki so z njim v tesnem razmerju, zlasti pa njegova povezava s pridižno tradicijo. Vprašanje, ki se tukaj ponuja, je, kaj lahko dolga hagiografska tradicija v svojih različnih oblikah ponudi: bolj ali manj zvesto podobo preteklosti, paleto značilnosti posameznikovega značaja – ali tudi koncept hagiografije kot žanra z morebitnim vplivom na razvoj pripovedništva (predvsem na Slovenskem)?

Hagiografski teksti hranijo torej dragocene informacije ne samo o verskih prepričanjih in običajih, temveč tudi o vsakdanjem življenju v narativno upovedanih dogodkih iz preteklosti, pri čemer nas zanimajo tudi primerjalni in medmedialni vidiki (npr. v povezavi z likovno umetnostjo, ikonografijo), vloga tujejezičnih predlog in primerjalna analiza njihovih prevodov oziroma priredb v slovenščino, digitalizacija hagiografskega gradiva (rokopisov in tiskov). Ob tem nas bodo zanimali še jezikoslovni vidiki izpostavljenih tem, ki se nanašajo na slovensko hagiografijo, in morebitni didaktični prenosi hagiografskih besedil (kot sestavnega dela kulturnega spomina) v izobraževanje.

​

Prijazno vabljene in vabljeni k sodelovanju.